Razmišljanje o metodah dela z reševalnimi psi

Razmišljanje o metodah dela z reševalnimi psi

 

Učne metode dela z reševalnimi psi

Poglejmo si delo z reševalnimi psi in primere učnih metod, s katerimi želimo doseči vrhunsko pripravljenost psov za iskanje. Najprej moramo vedeti, kaj hočemo od psa za iskanje pogrešanih v ruševinah, plazovih ali na terenu v končni stopnji njegovega šolanja. Že tu se mnenja inštruktorjev in vodnikov pogosto ne skladajo ali si celo nasprotujejo. Vseeno se moramo v določenih bistvenih prvinah strinjati, saj nam to narekujejo pravilniki o organizaciji izpitov in preizkušenj.

Bistvene vrline reševalnega psa

Povzel bom samo najbolj bistvene vrline reševalnega psa. S psom pridemo na določeno popolnoma novo, obema neznano območje, kjer od psa želimo, da na naše povelje začne iskati. Od njega pričakujemo sproščeno, samozavestno, samostojno in spretno gibanje po vseh terenih. Pri tem mora intenzivno in konstantno uporabljati voh, da bi našel izvor vonja pogrešane osebe. Na naša dodatna povelja mora biti odziven ter vodljiv in delo mora opravljati tudi na veliki oddaljenosti od vodnika. Ko zazna vonj, mora natančno določiti maksimalno koncentracijo oz. izvor vonja žive osebe, in to nakazati. V elementu nakazovanja mora pes pokazati dobro koncentracijo in neprestano lajati vse do prihoda vodnika oz. dokler ne dobi nagrade.
Največji izziv pri našem delu je, kako psa vse to naučiti oz. ga pripraviti.

Pogosto vidimo treninge v smislu: »Mi tako delamo že veliko let in ne vem, zakaj bi kaj spreminjali.« S trditvijo se popolnoma strinjam, če le prinaša želene rezultate pri večini psov. Zdi pa se mi popolnoma zgrešena, kadar strokovnjaki zagovarjajo, da je način dela že pravilen, le vodniki in psi so bolj slabi in imajo tisoč težav, zato ni pravih rezultatov.

Trening z motivacijo oz. s pobegi

Ne znam pojasniti zakaj, a pri začetnih korakih usposabljanja reševalnih psov se je zakoreninil način treninga »z motivacijo« oz. »s pobegi«. Začetni treningi so kratek čas sicer še posvečeni nagrajevanju – da vodniki ugotovijo, ali ima pes/mladiček neko stvar rad (igračo ali hrano), nato pa nekdo z nagrado »motivira« psa, zbeži od njega in se mu »skrije«. Pomočnik/marker v tem primeru ustvari pri psu frustracijo, saj mu ponudi in nato vzame nekaj, kar bi pes/mladiček rad imel. S pobegom od psa se pri psu krepi lovski nagon – lov z očmi. Ko vodnik psa izpusti, pes steče do točke, kjer je zadnjič videl pomočnika/markerja, se tam ustavi in začne gledati naokrog.

Krog

Če osebe ne zagleda, začne pogledovati proti vodniku, ta pa ga začne spodbujati, naj vendarle poišče pomočnika/markerja. Pes navadno začne brezglavo teči po področju, da bi zagledal markerja, ki mu je vzel nekaj, kar mu veliko pomeni. Takrat od psa zahtevajo, naj laja, če hoče dobiti nagrado. Tako imamo sklenjen krog FRUSTRACIJA – LOV (UPORABA VIDA) – NAJDBA Z VIDOM – LAJEŽ – NAGRADA. Verjetno ni težko ugotoviti, da tak način treninga ne vsebuje nobenega elementa dela z nosom, ki je pri reševalnem psu najpomembnejši, in nam ne onemogoča logičnega napredka v učnem procesu reševalnega psa.

Pes si nagrado poišče z očmi, nagrajen pa je za lajež.

V prihajajočem videu vam želim predstaviti nov inovativen način treninga z reševalnimi psi, ki je podprt s stroko, izkušnjami in predvsem dosežki.
Sodobni trening temelji na znanosti, je pošten do psa, daje hitrejše in zanesljivejše rezultate ter nam omogoča konstantno in logično napredovanje v učnem procesu psa.

Canispoint
Canispoint